Kuhinje so mi že od nekdaj predstavljale nekaj več kot le prostor za kuhanje. Spominjam se, kako sem kot otrok sedela na pultu v babičini kuhinji, medtem ko je pripravljala juho in pripovedovala zgodbe iz svojega otroštva. Tam je vedno dišalo po sveže pečenem kruhu, na radiu je tiho igrala glasba, in nekako se je zdelo, da se v tisti kuhinji čas ustavi.

Kasneje, ko sem se preselila v svoje prvo stanovanje, je bila kuhinja prva stvar, ki sem jo hotela urediti po svoje. Nisem imela veliko prostora, a sem si želela, da bo to kotiček, kjer se bom dobro počutila. Ne samo jaz, tudi prijatelji, ki pridejo na obisk. Ugotovila sem, da so kuhinje srce doma. Tam se dogajajo najlepši pogovori, tam se rojevajo ideje, tolažbe in seveda, okusni obroki.

Kuhanje me je začelo zares veseliti šele, ko sem dojela, da ni treba vedno slediti receptom do pike natančno. Včasih sem se držala navodil in bila razočarana, če končni rezultat ni bil popoln. Zdaj pa se kuhanja lotevam bolj sproščeno, kot ustvarjanja… iz tega, kar imam, naredim nekaj, kar diši po domu. In prav kuhinje so postale moje platno.

Ena mojih najlepših izkušenj s kuhinjo je bila, ko sem z mamo skupaj kuhala za večje družinsko praznovanje. Bili sva utrujeni, zmedeni, vsaka je imela svojo idejo, ampak na koncu je vse uspelo. Smeh, pospravljanje, prva kavica po postrežbi,… vse to se je zgodilo v kuhinji.

Zame kuhinje niso le prostori s štedilnikom in omaricami. So prostori, kjer se gradi bližina. Vsaka kuhinja, v kateri sem kdaj kuhala, je pustila pečat v meni in verjamem, da sem tudi jaz v njej pustila del sebe.

Danes, ko vstopim v novo kuhinjo, naj bo to pri prijateljih, na potovanju ali v novem domu, najprej opazim detajle: vonj, svetlobo, zvoke. Kuhinje mi povedo več o človeku kot katerikoli drug prostor. In prav v tem je njihova tiha, a močna čarobnost.