Iskreno povedano, nikoli nisem razmišljala o kakršnikoli spremembi svojega telesa. Vedno sem bila zadovoljna s tem, kar mi je bilo dano in nisem čutila potrebe po estetskih posegih. A po dveh nosečnostih in dojenju sem začela opažati, da moje telo ni več takšno, kot je bilo. Prsi so izgubile svojo obliko, postale so bolj mehke in nekoliko povešene. Ni šlo za nekaj bolečega ali dramatičnega, ampak bolj za tih občutek, da se ne prepoznam več v ogledalu.

Nekaj časa sem si govorila, da je to pač del življenja, naraven proces. A hkrati sem čutila, da me to moti. Ne zaradi drugih, ampak zaradi mene same. Hotela sem se spet počutiti ženstveno, polno sebe, takšno, kot sem se nekoč.

Po dolgem premisleku sem se naročila na posvet. Kirurg mi je vse mirno in strokovno razložil, brez olepševanja. Povedala sem mu, da ne iščem popolnosti, samo neko ravnovesje. Korekcija prsi, kot mi je razložil, ni nujno povezana s povečanjem. Lahko gre le za dvig in povrnitev naravne oblike. Odločila sem se, da grem v to.

Sama korekcija prsi je minila brez zapletov. Okrevanje je bilo del poti, nekaj tednov prilagajanja, nošenja posebnega modrčka, malo nelagodja, a nič groznega. Po prvem mesecu sem že videla razliko, po treh mesecih pa sem končno spet stala pred ogledalom z nasmeškom. Korekcija prsi mi je povrnila nekaj, za kar nisem niti vedela, da sem izgubila. Občutek, da sem jaz, takšna, kot želim biti.

Ne gre za to, da bi bila zdaj popolna. Gre za to, da se spet dobro počutim v svoji koži. In to mi pomeni največ. Če bi se odločala še enkrat, bi izbrala enako. Ne zaradi videza, temveč zaradi samozavesti, ki mi jo je ta sprememba vrnila.

Zdaj si brez zadrege oblečem tudi stvari, ki sem se jim prej izogibala. Počutim se lahkotneje, bolj svobodno. Korekcija prsi mi ni spremenila življenja čez noč, je pa tiho in postopoma vrnila del mene, ki sem ga pogrešala.