Danes rad govorim o svoji izkušnji, moram pa reči, da takrat, ko sem to doživljal, sem si rekel, da si tega ne želim več. Namreč šel sem na pohod in ker sem bil prepričan, da poznm pot, sem šel po napačni poti. Po nekaj urah, sem to tudi spoznal in tako že vedel, da bom moral pohiteti, ker me bo dobila tema, ročne svetilke pa nisem imel. Ker sem si želel dan, ko me nihče ne bo motil, sem tudi telefon pustil doma. Njavečja napaka, ki je ne bom več nikoli ponovil. Sedaj se zavedam, da brez svetilke in brez telefona ne grem nikamor več. Res sem užival na pohodu, vse dokler ni postalo preveč temno. 

Ko se je stemnilo, sem si rekel, da moram priti do doma, ker drugače ne gre. Tako sem hodil veliko več časa, ker sem hodil zelo počasi, ker nisem videl pred seboj. Koraki so bili kratki in počasni. Želel sem si, da bi koga srečal, ki bi šel v dolino kot jaz, pa ni bilo nikogar. Tako sem sam hodil in končno prišel v dolino. Kako sem bil vesel in hkrati prestrašen, da mi ne bo uspelo. Sedaj ročne svetilke ne pozabim nikoli več. Kako sem bil lahko tako neumen, da sem šel brez telefona in ročne svetilke še danes ne vem. Verjetno sem komaj čakal, da se odklopim od ljudi in nisem premišljeval, kaj se mi lahko zgodi. Res nisem pričakoval, da ne bom šel po pravi poti. To pa se zgodi zelo hitro, ker je vedno več poti. Še posebej, če v hribe ne hodiš pogosto in če še nisi šel po določeni poti. 

Lahko se pride v dolino tudi po temi, ampak res ni prijetna pot. Neprestano razmišljaš, ali hodiš prav, kje so kakšne živali, ki te bodo prestrašile in tako naprej. Če ne bi doma pustil ročne svetilke bi se imel lahko zelo lepo.