Kopalne kadi niso le kos opreme, so kotiček miru
Ko sva prenavljala kopalnico, sem vedela eno stvar: hočem kopalne kadi. Vsi so mi svetovali, naj raje izbereva tuš, ker je bolj praktičen, manjša poraba vode, hitrejše čiščenje… ampak jaz sem si želela kopalne kadi. Ne zato, ker bi se vsak dan kopala, ampak ker sem imela z njimi poseben odnos še iz otroštva.
Spomnim se, kako sem kot majhna deklica ure preživela v kopalni kadi pri babici. Voda je bila vedno topla, dišala je po kamilicah ali sivki, babica pa je imela navado, da mi je med kopeljo pripovedovala zgodbe. Kopalne kadi so zame predstavljale varen prostor, kjer sem lahko sanjarila, se sprostila, in bila samo jaz.
Ko sva v novem stanovanju iskala pravo kad, sem postala skoraj obsedena z oblikami, materiali in dimenzijami. Nisem hotela preveč moderne kadi s sto funkcijami, želela sem preprosto, lepo kad, v katero se bom lahko ulegla in pozabila na skrbi. Po nekaj tednih iskanja sem jo našla. Prostorna, z zaobljenimi robovi, bela. Nikoli si nisem mislila, da bom tako navdušena nad kopalno kadjo, a bila je točno to, kar sem potrebovala.
Prva kopel v novi kopalni kadi je bila nekaj posebnega. Vzela sem si čas, prižgala sveče, dodala sol in nekaj kapljic eteričnega olja. Tisti občutek, ko se telo potopi v toplo vodo, ko se glava spočije in misli utihnejo… to je bil zame luksuz.
Ne kopam se vsak dan, včasih celo več tednov ne. Ampak vedeti, da so kopalne kadi tam, da si lahko vzamem trenutek samo zase, je neprecenljivo.
In kljub vsem mnenjem o tem, kaj je praktično in kaj ne, vem, da sem se odločila prav. Kad ni le kos opreme, je moj kotiček miru. In vsakemu, ki dvomi, bi rekla: privošči si kad, če ti srce to želi.
Zanimivo je, kako tako preprost element v domu lahko vpliva na počutje. Kad me spomni, da si smem vzeti čas zase, brez občutka krivde. V svetu, ki nas žene naprej, mi daje prostor, kjer lahko preprosto obstajam.…
