Vedno sem bil človek, ki je imel zelo rad tišino. Tisti trenutki, ko si zvečer v sobi brez kakršnega koli zvoka, ter lahko malo razmišljaš. To so bili moji trenutki, ki sem jih imel zelo rad. A nekaj časa nazaj se mi je zgodila precej neprijetna reč, ki mi je te trenutke vzela. Bil je ravno dan po koncertu, na katerega sem se odpravil. V ušesih sem imel tisto standardno piskanje od zvočnikov. A to je bilo nekoliko drugačno, kot po navadi. Zato me je to malo skrbelo, vendar sem si rekel, da bom pač počakal en dan in videl, če se stanje kaj izboljša. 

Naslednji dan pa ni bilo prav nič bolje. Zato se mi je že kar malo mešalo, saj sem imel konstantno tisti šum v ušesih, ki me je precej motil. Tedaj sem takoj pomislil na tinitus. Res pa sem si želel, da to ne bi bil primer, kajti to je pomenilo, da se bom moral na ta šum v ušesih navaditi.

Čisto živčen sem se naslednji dan odpravil do zdravnika, da mi preveri sluh in ušesa. Tedaj pa sem dobil tisto novico, ki sem se je res bal in upal, da ne bo to primer. Res je šlo za tinitus. V tistem trenutku se mi je kar podrl svet. To je videl tudi zdravnik, ter sem mu razložil, da sploh ne vem, kako bom lahko živel s tem.

Na srečo pa mi je dal zdravnik nekaj napotkov, kako bi lahko za to poskrbel. Predlagal mi je razne terapije, kjer bi se naučil ta šum, oziroma zvok deloma ignorirati. Prav tako mi je rekel, da bo beli šum v ozadju moj najboljši prijatelj, saj se na ta način ne bom toliko fokusiral na šum v ušesih.

Sedaj pa moram reči, da mi je z vsem tem res uspelo poskrbeti za tinitus, ter se sedaj na to sploh več ne osredotočam preveč.